Skrb za kvalitetno bivanje

KAKOVOST, KI PRESEGA POVPREČNI NIVO

Marjana Kamnik, pomočnica direktorja za socialno področje

Skrb za stare je tradicionalno vpeta v institucionalno varstvo. Prav tako je socialno delo tradicionalno prisotno v institucijah za stare ljudi.

Kvaliteto bivanja in oskrbe v domovih za stare bi lahko povezovali z razvojnimi fazami po drugi svetovni vojni, ki so si sledili iz 1. faze razvoja v letih 1946 – 1950, domovi za stare in onemogle v letih 1951 – 1965, domovi za upokojence ali starejše občane 1967 – 1991, domovi za starejše občane 1992 – 1999 in domovi za stare ljudi od 2000. ( Mali, 2006 )

Danes bi morda k razvoju lahko dodali domove tretje generacije s koncepti manjših skupin, gospodinjskih skupnosti.

S fazami razvoja domov se je spreminjalo strokovno socialno delo, predvsem pa razširilo  na naloge pred prihodom stanovalca v dom, naloge v času bivanja stanovalca v domu naloge ob odhodu iz doma in razvijanje konceptov dela, ki vplivajo na splošno klimo v domu.

Če so o namestitvi še pred 20 leti odločali drugi ( sorodniki, zdravniki… ) in starostniki ob sprejemu pogosto niso vedeli kam so prišli, bili zavedeni, da so prišli na zdravniški pregled, zdravljenje, niso vedeli ali bodo »tu« ostali kak dan ali dalj časa, smo v Koroškem domu starostnikov s temeljito pripravo na sprejem pričeli že vsaj pred petnajstimi leti.

Stiske ob sprejemu novo sprejetih stanovalcev so potrjevale dejstvo, da odhod v dom ni navadna selitev, da je v večini primerov trajni odhod od doma, od izbranega in obvladanega načina življenja.

Zavedali smo se, da pomeni vselitev v dom bistveno spremembo v načinu življenja, zato smo bili ob sprejemih pozorni in natančni.

Bili smo edini dom za stare na Koroškem in smo delovali kot center za informacije o storitvah pri skrbi za stare ljudi na Koroškem.

Z različnimi pristopi, s pestrostjo različnih aktivnosti in dejavnosti v domu smo želeli postati prepoznavni v lokalnem okolju. Trdim, da smo v tem smislu zdaleč presegli pričakovane cilje in postali prepoznavni v Sloveniji. Socialno mrežo naših stanovalcev smo prepletali  skozi sodelovanje  s svojci stanovalcev, znanci in prijatelji, s strokovnjaki na tem področju, s kulturniki in politiki…

Nov pristop, nova dejavnost oz. nov način delovanja pri pripravi na sprejem  in širjenje socialne mreže je uvedba projekta »Sodelovanje z institucijami in organizacijami v občinah Mežiške, Dravske in Mislinjske doline.« Zaradi velikega kroga vključenih, je informacija o dogajanju v domu prihajala neposredno do širokega kroga ljudi, ki bodo v prihodnje morda  uporabniki naših storitev, kar je bil tudi namen in cilj projekta.

Bistveni prispevek h kvalitetnejšemu  življenju v domu je bila ustanovitev skupin za samopomoč. Že lata 1993 je začela z delovanjem skupina Peca, prva skupina v domu in druga skupina na Koroškem.

Z nekaj začetnimi težavami se je skupina začela širiti in hitro postala tako številčna, da smo morali omejiti sprejem novih članov v skupino. Novega člana smo lahko sprejeli le, če je kdo izstopil, teh pa ni bilo. Pojavila se je potreba po ustanavljanju novih skupin. Po tem se je zgodilo še pet skupin, vključenih približno 120 stanovalcev vodijo pa jih prostovoljke, ki so rasle skupaj s skupinami in njihovimi člani ter so danes nepogrešljive sodelavke v domu.

Prve prostovoljke so bile študentke takrat še visoke šole za socialno delo. Prostovoljno delo so izvajale v okviru študijskih obveznosti, vendar je pomembnejše, da so ostale prostovoljke še dolgo potem, ko so že opravile obvezno prakso. S stanovalci doma so ostale povezane in jih redno obiskovale.

Obe socialni delavki danes zaposleni v Koroškem domu starostnikov sta svoje delo v domu začeli s prostovoljnim delom.

Tudi iz sodelovanja z učenci osnovne šole so se pojavile prostovoljke. Bile so redne obiskovalke stanovalcev, jih spremljale na tabore, jih razveseljevale za praznike, predvsem pa se z njimi pogovarjale in vedno znova analizirale njihove življenjske zgodbe. Danes je ena izmed teh prostovoljk v domu zaposlena kot medicinska sestra.

Posebej pozorni pri vključevanju prostovoljcev smo bili, in je postala dobra praksa, pri upokojevanju naših zaposlenih. Že v času priprave na upokojitev smo vabili k sodelovanju, in jih vabili, da spoznajo oblike in možnosti vključevanja.

Prostovoljno delo v našem domu je zgledna dobra praksa. Številni prostovoljci so skozi prostovoljno delo spoznali življenje in delo v domu, bogatili življenje stanovalcem, bogatili sebe in skupnost.

Vsekakor skrb za stare ne pomeni zgolj zagotavljanje storitev v sistemu socialnega in zdravstvenega varstva, temveč postaja del kulture.

Hvaležna in ponosna sem, da sem lahko del tega sistema in te kulture.